Čustvena zloraba je zelo uničujoča. Nasilje pa je vedno nedopustno in krivično. V nobene odnose ne sodi, niti v odnos starš – otrok. Nežne otroške duše se nasilje še kako dotakne in je pozneje obremenilni razlog za različne stresne sindrome. Nasilje rodi nasilje, in tako se lahko prenaša iz roda v rod, v naslednje generacije. Pomembno se je zavedati, da otrokova neposlušnost nikakor ni opravičilo za stiske staršev.

Vsak človek ima primarno družino – iz nje izhaja. Ta družina predstavlja osnovno tvarino, iz katere raste. Vseeno je sam v svojem razvoju, kot sirotek, kot osamelec. Pri razvoju se prebija po poti lastne alkimije, prekuhavanja, preobrazbe, spreminjanja.

V življenju vsakega človeka je kakovosten odnos z mamo najpomembnejši, ker od vseh drugih odnosov, ki jih vzpostavimo, najbolj vpliva na nas in na naš pogled na svet. Izkušnje v prvem letu življenja so neprecenljive. Preko tega odnosa gledamo na življenje optimistično ali pesimistično. To je naša dediščina, naša ponotranjena podoba matere, ki nam ostane in nam daje pogum v hudih trenutkih življenja. Izkušnje, ki jih imamo z mamo, bodo v življenju odločale o tem, ali bomo nečemu zaupali ali ne. To naše temeljno stališče pa vpliva na razvoj dogodkov, in obratno, spet določa njihov vpliv na nas. Nobene zunanje okoliščine nam ne morejo nadomestiti tega, da v zgodnjem otroštvu nismo pridobili osnovnega zaupanja.

Ker ni bilo očeta, sva se z mamo zelo navezali druga na drugo. Kadarkoli oče v družini manjka, je veliko možnosti, da se mati pretirano naveže na otroke in jih težko izpusti v svet. Partnerski odnos lahko zamenja za odnos z otrokom. Postane globlji in bolj enakovreden, kar lahko otroka pretirano obremeni. Dinamika je lahko tudi tako močna, da bi lahko govorili o psihološki zlorabi otroka.

Mama je imela le mene, zato je »pobegnila« v odnos z mano. Razočarana je bila nad moškimi, našla pa je nov smisel življenja v vlogi matere. Seveda mi ni hotela nič slabega! Ni se zavedala, kako močno me je »priklenila« k jaslim. V njeni življenjski filozofiji je bila teza, da me je rodila samo zase.

»Naprej!« se je oglasil moški. Tega nisem zmogla, zato sem pozvonila še enkrat. »Naprej, sem rekel!« je ponovil. Čez nekaj trenutkov so se vrata odprla …

Pred mano je stal moški, s tistim nosom, ki je bil podoben mojemu, kot je večkrat rekla mama ob pogledu na njegovo fotografijo. Od strahu sem bila skoraj mrtva in glas se mi je neutolažljivo tresel: »Dober dan. Moje ime je Marja in prihajam iz Ljubljane …« Oče je, očitno v šoku, stopil korak nazaj in nama z desnico mahal: »Pridita naprej, vstopita …«

Čustveno zaznamovanje predstavlja nezavedni prenos starševskega nepovezanega čustvenega stanja na potomce. Tega nam starši ne povzročijo hote oziroma nalašč. To je izkušnja, v katero vsak otrok vstopi skupaj s starši. Semena družinskih vzorcev se prenašajo iz generacije v generacijo. Naši starši so jih prejeli od svojih staršev in nam so jih predali naprej. Obremenjujoča čustva so ujeta energija, ki vsebuje strah, jezo in žalost. Občutimo napetost in pritisk. Včasih nam lahko vzame štirideset ali petdeset let, preden priznamo katerega od svojih velikih demonov, ki jih nosimo s seboj. Toda mogoče je tudi to prav …

Številna negativna prepričanja so se prenašala iz roda v rod kot težka sidra, ki so nas zadrževala v plitki vodi, kjer smo nasedli. Simbolično smo ta prepričanja zaužili z materinim mlekom, seveda nezavedno. Nezavedno smo bili zapeljani, ujeti med krivdo in strahom. Naš razum ni mogel presojati, ali so ta prepričanja koristna in pravilna ali ne. V sebi smo gojili strupeno idejo, da smo že po naravi slabi. Ta strupena ideja je iznakazila celotno podobo, ki smo jo imeli o sebi. Naša družinska dediščina se je na nezavedni ravni prenašala iz generacije v generacijo. Ti vzorci so zelo trdovratni. »Nisi dovolj dobra« je trditev, ki so jo naše ženske nosile s seboj. »V odnosu si odvisna in kriva, da družina trpi … « je bilo sporočilo za naslednje generacije. »Zelo malo si vredna. Nič. Brez mene bi crknila!« Takšni sklepi so se lažno usidrali v nezavedno. In še je ponavljal notranji glas: »Bodi podložna, bodi tiho in trpi … « Vzorec je rodil prepričanje, da je življenje trpljenje, da je revščina in da ni vredno živeti.

Bila sem »ugrabljena«, kot je bila ugrabljena Kora. Morala sem biti iztrgana iz maminega močnega objema … Bila sem odpeljana v globine nezavednega, da bi lahko našla svojo pravo identiteto, da bi lahko uredila odnos s svojo arhetipsko materjo.

Boj s samim seboj je najbolj pomemben boj v življenju. Povezan je z delom na naši senci, ki odpira naše srce, ki širi naše zavedanje.

Odpuščanje je notranje dejanje, je sklenitev miru s preteklostjo – je poravnava odprtih računov. Naš lastni jaz nas pri tem ovira, obremenjuje nas s predsodki, z dvomi in s strahovi. Z brezpogojnim odpuščanjem lahko razrešimo svoje energijske okove, jezo, razočaranje, tudi nezaupanje. Osvobodimo se spominov, ki nas bremenijo in rušijo ravnovesje v nas. Poti, ki nas vodijo k cilju odpuščanja, so različne …

Kaj naj z vsemi svojimi talenti, če niso živi? Oživi jih lahko le dejavnost. Pomembno je, da prisluhnem modrosti svojega srca. Takrat vem, kdaj naj mirujem in kdaj naj delujem.

Znanje in napredek nam ne bosta nič pomagala, če ne bomo najprej spremenili sebe. Lahko pa povzročita veliko škode. Zato je dobro, da potekata obe vrsti učenja hkrati, da hkrati z razumom delujemo tudi na področju raziskovanja svoje notranjosti.

Bolj ko spoznavam sebe, bolj se izogibam odvisnosti. Živim bolj osvobojeno, trdno na svojih nogah, in pijem iz svojih lastnih virov, poženem korenine. Globlje, ko se podam sama vase, bolj zrela in navzoča postajam. Pride spoznanje o lastnih sposobnostih. Spoznam, da nisem majhna osebnost, za katero sem se dolgo imela, da nisem seštevek dogodkov in genetskega materiala iz preteklosti. Prebujam se k veličini svojega bitja. Vedno pogosteje sem opazovalka, postajam eno s prisotnostjo – tukaj in sedaj.

Moški in ženska pa v odnosu nista sama. Vsak od njiju prinese s seboj v odnos svojo »prtljago«, svoje navade, svoje običaje, svoja prepričanja, svoje vzorce … svoje starše … svoje širše družine. Tako se za poročno tančico skrivajo nevidne matere in očetje. Vse našteto lahko partnerja obremenjuje z nevrotičnim strahom … Ti vzorci določajo, kakšen bo odnos, kako ga bomo zaznavali, zato jih je še kako pomembno poznati.

Poskus enega od partnerjev, da prevlada nad drugim in zavzame vodilno mesto v odnosu, se običajno konča slabo. Močnejši partner sicer lahko krade energijo šibkejšemu, dokler mu ta to dovoli. Toda dober odnos stoji na enakopravnih načelih. Nezadovoljstvo se lahko rodi, če ne dobimo takega partnerja, kot smo si želeli – čeprav se na začetku zveze morda celo zdi vse lepo. V resnici dobimo partnerja, ki nam je namenjen, glede na naše preteklo življenje. To je povezano tudi z življenjem naših staršev … Tam se skrivajo vzorci, ki smo jih prevzeli.

Pomembno je, da vsak od partnerjev najprej opravi s svojimi lastnimi prepričanji, vzorci, omejitvami, nerazrešenimi konflikti – nerazrešenimi »hudiči«, šele nato lahko »neobremenjen« stopi v odnos. Lahko se počutimo nemočne v odnosu do svojega strahu, do svojih čustev, do svojih nagonov, do napak in slabosti, ki jih zmeraj znova ponavljamo. Ta občutek nemoči je potrebno razrešiti s seboj, sicer bomo vsakič znova, ko se bo nekdo dotaknil naše rane, zavpili. Vsakič bo lahko drugi v nas vzbudil nemočnega, trpečega notranjega otroka, ki ga nihče ne razume. Svojo nemoč se potrudimo razumeti in se o njej pogovoriti, da nam bo v odnosu lažje. Zelo je pomemben pogovor s seboj. To je refleksija. Že Platon je rekel: »Razmišljanje je pogovor s sabo.«

Stik s smrtjo ob maminem odhodu me je veliko naučil o pomembnih trenutkih v našem življenju: o ljubezni, o ponižnosti, o spravljenosti, o bližini … O bližini brez besed, ko samo smo. Smo v bližini tistega, ki potrebuje našo pozornost in ničesar drugega več. Zavedam se pomembnosti moje bližine ob mami in izrečenih besed takrat, ko ni bila več živa. Njeno telo je ležalo negibno in dih se je ustavil. Ampak njena zavest je vse razumela … Nekje sem slišala tole pesem: »Ne jokaj za menoj, na mojem grobu – ker nisem tukaj. Ker nisem umrl. Sem eno z vetrom, s potokom, z drevesi …« Hkrati biti tukaj in povsod, to je v materialni obliki bivanja težko doumeti.

Kje se lahko začne sprememba? Pri vsakemu od nas. Pri posamezniku. Najhujši sovražnik Resnice je tisti, ki vse ve. Dlje ko študiraš, bolj ko si odprt za novo – bolj veš, da ne veš. V Resnici je veličastna lepota, saj je edinstvena, je sama esenca Življenja, obstoja, Narave.

V razmislek:

Imaš navado, da hraniš nekoristne stvari, ker misliš, da jih boš nekega dne potreboval? Imaš globoko v sebi navado držati zamero, žalost, strah, zaskrbljenost …?

 Ne počni tega! Deluješ proti svojemu napredku. Potrebno je napraviti prostor, pustiti prazen prostor za prihod novih stvari v tvoje življenje. Potrebno je rešiti se vseh nekoristnih stvari, ki se nahajajo v tebi in v tvojem življenju, da bi lahko prišel napredek.

Vse ima svoje posledice –

kamen, ki ga vržem v vodo,

beseda, ki jo izrečem,

misel, ki jo gojim,

načrti, ki jih kujem,

laži, ki jih širim,

dobrohotnost, ki jo prinašam,

zaupanje, ki ga podarjam,

obljube, ki jih izpolnim,

pohvala, ki jo priznam

ostre pripombe, ki jih izrečem,

dobrotni »da«, ki ga komu naklonim,

grenki »ne«, ki zavrača,

krivica, ki ji pritrdim,

rana, ki jo na novo odprem,

nemir, ki ga razširjam,

mir, ki ga izžarevam,

priznanje, ki ga izkazujem,

predsodki, ki jih gojim,

nasilje, ki se ga poslužujem,

mir, ki ga sklepam.

Vse se širi v krogih –

vse dobro in lepo,

pa tudi vse slabo in grdo.